Zgodovina kmetije Mulej, Selo pri Bledu

Stojanova kmetija na blejskem Selu

Naša družina, gospodar Jože, žena Damjana, trije otroci Jaka, Manja in Jani, smo ponosni nasledniki kmetije Mulej, po domače Stojanove kmetije iz Sela pri Bledu.

Najstarejši pisni viri omenjajo osem kmetij na Selu pri Bledu v enajstem stoletju, ki so bile podložne Radovljiški graščini. Ker se na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra in dejanskih razmer v vasi da sklepati, da so naši predniki imeli kmetijo že takrat, sklepamo, da so to prve pisne omembe naše kmetije.

Najstarejši najdeni člen v verigi rodovnika naše družine s priimkom Mulej, domačim imenom Stojan in staro hišno številko Selo 14 je Anton Mulej, rojen daljnega 15.01.1692 očetu Krištofu in mati Jeri. Zaradi domačega imena in hišne številke se da z gotovostjo trditi, da je lokacija stare kmetije Mulej od vedno ista, ob cesti v centru vasi. Predniki so imeli vedno moške potomce, tako da se je priimek Mulej pri hiši ohranil do danes. Preživljali so se s kmetovanjem, rejo drobnice in govedorejo, pomemben del je predstavljalo tudi poljedelstvo, saj je še danes vidno, kje vse so nekoč imeli njive za pridelovanje hrane za preživetje številne družine.

Od prednikov je več znanega o Bartol/Jerneju Mulej roj. 18.8.1821. Njemu je prva žena, s katero je imel pet otrok, umrla. Ponovno se je poročil in z drugo ženo imel deset otrok. Skupaj torej petnajst. Usoda je bila kruta, saj je utonil v blejskem jezeru 9.10.1887. Ustni viri poročajo, da se je zameril nepravim ljudem. Našli so ga šele čez šest tednov, ko je priplaval na površje. On je bil tudi zadnji, ki je poznal skrivnost dvojnih podov v naših lesenih skrinjah. Skrivnost je razkril moj oče Janez Mulej 2.1.1981. Med novoletnimi prazniki je čistil lesene skrinje, ki so jih nekoč uporabljali za doto in shranjevanje raznih uporabnih reči, pred razkritjem skrivnosti pa smo v njih imeli shranjeno žito. Takrat je pri čiščenju malega predala skrinje, nameščenega v levi zgornji kot, odkril, da ima ta predal nenavadno debelo dno. Kmalu je na spodnji, očem nevidni strani, odkril lesen jeziček, ki je preprečeval odprtje dvojnega dna. Ko je pritisnil ta jeziček, se je dvojno dno z lahkoto odprlo in v njem je na svoje veliko presenečenje zagledal v razpadel časopisni papir zavite in lepo sortirane avstroogrske srebrnike. Vseh skupaj je bilo 62 srebnikov, narejenih med leti 1661 in 1765.

Letnice na srebrnikih dokazujejo, da je denar zbiralo več generacij prednikov, ki so živeli pod različnimi Avstroogrskimi vladarji. Oče je svojo najdbo ponosno shranil in je sedaj na ogled našim gostom. Raziskovalna žilica mu ni dala miru, zato je pregledal še ostale lesene skrinje in v eni od njih je res odkril, da ima enako dvojno dno, kot tista, v kateri je našel denar. Ni si mogel predstavljati, da bi lahko v njem kaj našel, a zgodilo se je ravno to. V dvojnem dnu je našel v staro potrdilo o plačilu davkov, pisano v nemški gotici, zavit Kratek katekizem v slovenščini iz leta 1838 in knjižico Kolera iz leta 1831 z navodili, kako se lahko preprosti ljudje sebe in svoje ljudi te strašne bolezni obvarujejo.

Najdbi sta neverjetni in jih varujemo kot največjo svetinjo za naše naslednike. Pokažemo jih res le ljudem, ki pokažejo poseben interes.

Naslednji gospodar na naši kmetiji je bil Jožef Mulej, rojen 8.2.1859. On se je izučil za kamnoseka in ni bil samo kmet. Moral je biti posebno delaven, saj nam je zapustil veliko svojih izdelkov. Dve kamniti mizi je moj oče leta 1980 leta vgradil po prenovi naše hiše v vasi pred vhod, kjer koristita svojemu namenu. Izdelal pa je tudi ogromno število mejnih kamnov, ki še danes označujejo meje naših gozdov. Živel je namreč ravno v obdobju zemljiške odveze, ko je cesarica Marija Terezija razdelila zemljo kmetom na podlagi velikosti hleva, ki ga je imel posamezni kmet. Žal naš hlev takrat ni bil med največjimi v Selu in smo zaradi tega dobili v last le 10 ha zemlje. S ponosom pa lahko trdim, da so bili že naši predniki pošteni in delavni ljudje, saj moj praded, kljub temu, da je postavljal mejne kamne, ni delal nepošteno v svojo korist. Zanimivo je tudi to, da je Jožef na mejne kamne po gozdovih vklesal svoje začetnice. Od takrat naprej je večina moških potomcev imela imena na J, tako da sta se začetnici naslednika ujemali z JM, kot je navedeno na kamnih.

Moj ded, Janez Mulej, rojen 3.9.1893, je bil naslednji gospodar na naši kmetiji. V svojem življenju je preživel veliko težkih preizkušenj. Celih sedem let je preživel v vojski. Najprej se je boril v prvi svetovni vojni v Galiciji in na Soški fronti. Tam je bil tudi večkrat odlikovan. Dobil je dve medalji za hrabrost, malo srebrno medaljo za zasluge in veliko srebrno medaljo za hrabrost. Ta zadnja je bila prava redkost med slovenskimi vojaki in jo je pokazal s posebnim ponosom. Po prvi svetovni vojni je bil doma le malo časa, ko je že moral z Majstrovimi borci branit Slovensko Koroško. Po tej preizkušnji brez pravega razpleta za Slovenijo, je moral še v redno služenje v jugoslovansko vojsko. Sedem let vojaščine je bilo resnično preveč. Svoje tri sinove je zato na vsak način hotel obvarovati takšne izkušnje in je zaradi svojih izkušenj v drugi vojni hotel prekrmariti skozi vojno vihro kot nevtralen. Trpela je kmetija, saj je hrano dajal obema stranema. S svojo modrostjo in preudarnostjo je bil spoštovan vaščan. Pred drugo svetovno vojno je postavil nov hlev, katerega skelet in ostrešje služi namenu še danes, temeljito pa je obnovil tudi hišo. Ko je svojemu sinu, mojemu očetu Janezu, rojenem 13.9.1932, prepuščal kmetijo, je s ponosom rekel, da mu prepušča urejeno kmetijo brez bremen, v katero ne bo treba veliko vlagati. To je bila za tiste čase okrog leta 1960 resnica, vendar se je takrat še začenjal silovit tehnološki razvoj, ki ni zaobšel niti socialističnega kmetijstva. Moj oče je bil med najnaprednejšimi kmeti, zgledoval se je po konkurenci v Nemčiji in Avstriji, kar v svinčenih socialističnih časih marsikomu ni bilo pogodu. Prvi je uvozil motorno kosilnico, traktor, uvedel rešetkasta tla v hlev in sušilno napravo na skednju. To je za sabo vleklo nenehna vlaganja in gradnjo. Leta 1979 je dvignil staro hišo v vasi za dve etaži in tako pridobil prostor, da smo se lahko pričeli ukvarjati s kmečkim turizmom. To je postala naslednja prelomnica v razvoju kmetije.

Ko sva z ženo Damjano leta 1996 prevzela kmetijo, se je bilo treba odločiti, kako naprej.

Po temeljitem premisleku nama je postalo jasno, da pravih razvojnih možnosti kmetija na zelo prostorsko omejenem mestu v vasi nima prihodnosti. Tehnologija, obseg in vse kar sodi zraven, mora biti ob napredku in zvečanju produktivnosti, drugačna, kot pred sto leti. Zaradi tega smo kmetijo v letu 1999 prestavili izven vasi, v letu 2004 na novi lokaciji postavili še hišo za našo družino in za turizem, in sedaj imamo lepe možnosti, da bomo v bodoče tako v kmetijski kot v turistični panogi uspešni.


Gospodar Jože Mulej


Selo pri Bledu, 31.01.2006